Ustvarjeno: 18 junij 2022

V soboto, 18. junija 2022, se je obetal krasen dan. Na Ptujski Gori so se že zjutraj začeli zbirati predstavniki krajev, katerih središče je (bil) pranger oz. sramotilni steber. Letos je bila namreč Gora na vrsti, da gosti vseslovensko srečanje prangerskih krajev. Naš pranger je sicer iz leta 1855, je pa kopija tistega iz 15. stoletja. V 15. stoletju je namreč Ptujska Gora postala trg z lastnim sodstvom in tržnimi pravicami. Sejmi oz. tržni dnevi so potekali tedensko ali pa so bili vezani na romanja – in teh ni bilo malo, pravijo zgodovinski viri. Sodnik pri nas je imel enaka pooblastila kot povsod drugje, ena od kazni pa je bila tudi ta, da so človeka priklenili na pranger in potem so si lahko vsi ostali dali »duška« ter ga sramotili.

 
Organizator srečanja je bilo Turistično društvo Ptujska Gora. Da je srečanje potekalo tako, kot je treba, so k sodelovanju povabili še Umetniško društvo Ustvarjalec, Društvo žena Tisa, Društvo upokojencev Ptujska Gora in seveda Prostovoljno gasilsko društvo Ptujska Gora ter Občino Majšperk.
Ker je Prangerjada priložnost, da se predstavi tudi občina kot celota, so na stojnicah svoje delo predstavili tudi člani Čebelarskega društva Majšperk, članice Ustvarjalne klepetalnice in učenci OŠ Majšperk. Predstavila sta se tudi Jerica Krošl s predenjem na kolovratu in Milan Predikaka, ki je prikazal kovaško znanje.

Srečanje smo začeli s slovesno povorko vseh sodelujočih, ki jo je vodil Rajko Jurgec – Bertold Draneški s svojo gardo. Za njim pa so se zvrstili člani majšperškega Umetniškega društva Ustvarjalec, ki so kasneje prikazali prizor sojenja na trgu, ter vsa druga sodelujoča društva: TD Pilštajn, TD Rečica ob Savinji, Društvo Cesarsko-kraljevi Ptuj, TD Radovljica, TD Negova – Spodnji Ivanjci, TD Podsreda, KŠD Predgrad in KD Stari trg ob Kolpi, TD Motnik, za konec pa še vitezi Šaleške doline.

Vse zbrane sta pozdravili županja dr. Darinka Fakin in predsednica domačega turističnega društva, nato pa so nam zapele Uriele. Vsako od prisotnih društev je predstavilo svoj kraj. Na stojnicah so imeli kar nekaj propagandnega gradiva, ki je vabilo, da te kraje tudi obiščemo, in pa kaj za pod zob. Nekateri od sodelujočih so zaigrali krajši prizor o tem, kako je potekalo sojenje v srednjem veku pri njih. Prav vsako društvo pa je z veseljem razložilo, zakaj se splača obiskati prav njihov kraj, kaj je pri njih posebnega itd. Kljub temu da nas je sonce kar lepo grelo, smo predstavili vse kraje, za konec pa bili priča pravemu viteškemu dvoboju, ko sta dva šaleška viteza prekrižala svoje meča v borbi za roko milostne gospe. Uradni del programa so sklenili Tamburaški orkester Majšperk in Uriele s kratkim koncertom. Še prej pa so nam dan polepšali tudi člani otroške folklorne skupine OŠ Majšperk z inštrumentalisti.

Dogajanje na trgu pa ni bilo edino, kar je potekalo tisto soboto. Člani turističnega društva so poskrbeli za vodenje po celi vasi s turističnim vlakcem, v Starotrški hiši so člani DŽ Tisa pekle ocvirkovke in ponujale osvežilne pijače, na igrišču ob šoli so se mladi in malo manj mladi lahko pomerili v streljanju z lokom in samostrelom, potekala je delavnica tradicionalnih igrač, na igrišču ob gasilskem domu se je kegljalo, gasilci so kuhali svoje tradicionalne jedi na srečanju pobratenih društev … cela vas je imela neke vrste dan odprtih vrat. Za vsakim vogalom se je kaj dogajalo. Vas se je za en dan preselila v srednji vek. Bilo je lepo.

Hvala vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k temu, da je dan lepo potekal; hvala vsem društvom za sodelovanje, Občini Majšperk za pomoč pri realizaciji projekta; hvala tudi vsem, ki ste se odzvali na povabilo in prišli pogledat, kako zgleda prangerski dan na Gori.

Barbara Rodošek
Foto: Benjamin Verdenik

 

Ustvarjeno: 27 april 2022

Na Ptujski Gori že skoraj 300 let stoji hiška z zanimivo zunanjostjo, ki pritegne marsikateri pogled mimoidočih. Skozi njeno zgodovino je bilo v njej nastanjenih veliko različnih prebivalcev, od leta 2012 pa je bila prenovljena v muzej, ki z raznoliko opremo v notranjosti ponazarja življenje, kot so ga poznali v Halozah nekoč. Člani Turističnega društva Ptujska Gora smo se po letu 2019 ponovno odločili za dan odprtih vrat, saj je bil že prvič obisk izjemno dober, ljudje pa veseli, da so imeli možnost videti notranjost hiše.
Letos smo vrata starotrške hiše odprli v nedeljo, 24. 4. 2022, ko smo od 9. do 19. ure obiskovalcem predstavljali zgodovino starotrške hiše in notranjo opremo ter se družili ob domačih jedeh. Ker je bil dan odprtih vrat en teden po veliki noči, smo pripravili okusne velikonočne jedi, med njimi ni manjkalo kruhkov s šunko, jajci in hrenom, za sladokusce pa smo spekli potico in druge odlične dobrote. V hiši se je cel dan kurilo v krušni peči, tako so imeli obiskovalci možnost videti, kako so greli hiše v preteklosti, nam pa je bilo prijetno toplo. Nekatere predmete smo razstavili samo za namen dneva odprtih vrat, saj so nam jih posodile okoliške družine, tako je bilo zanimivo tudi obiskovalcem, ki so obiskali hišo že kdaj prej. Najbolj so uživali otroci, ki takšnih predmetov ne poznajo več in je takšen dan odlična priložnost, da se spoznajo s takratnim načinom življenja.
Namen dneva odprtih vrat je, da v starotrško hišo vnesemo nekaj življenja, saj ne želimo, da je samo muzej, v katerem se hranijo starine. Želimo si, da hiška zaživi med prebivalci, da je pogosto obiskana in postane mesto druženja. Po teh težkih koronskih časih smo vsi nekako pogrešali druženje, pogovore in smejanje, ki ga na dnevu odprtih vrat ni manjkalo. Turistično društvo se bo še naprej trudilo, da bo prirejalo v starotrški hiši številne dogodke, saj si želimo, da bi čim več ljudi, tako domačinov, kot tudi obiskovalcev od drugod, videlo notranjost hiše in spoznalo življenje nekoč.
Na koncu lahko rečemo le, da je dan odprtih vrat uspel in smo uresničili njegov namen. Seveda pa ne moremo mimo zahvale vsem, ki so nam pomagali pri organizaciji. Zahvaljujemo se Društvu žena Tisa, še posebej družini Rodošek, ki nam vedno priskoči na pomoč. Posebna zahvala gre tudi fotografu Stanku Kozelu, ki nam je pomagal ovekovečiti ta lep dan, ter vsem, ki so nam pomagali pripraviti številne domače dobrote ali kakorkoli drugače prispevali, da nam je uspelo pripraviti dan odprtih vrat. Najlepše pa se zahvaljujemo vsem obiskovalcem in jih z veseljem pričakujemo tudi na vseh naših prihodnjih dogodkih.

Ustvarjeno: 01 julij 2020

Mojster fotografije Stojan Kerbler je eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotografov in tudi ena najvidnejših fotografskih osebnosti bivše Jugoslavije. Zaradi številnih nagrad, ki jih je prejemal na žiriranih razstavah po celem svetu, si je prislužil naziva »najboljši razstavljalec v Sloveniji« (prvič leta 1969) in »najboljši razstavljalec v Jugoslaviji« (prvič leta 1970). S fotografijo se je pričel ukvarjati že v dijaških letih, bolj intenzivno pa po letu 1957, ko je v Ljubljani začel študirati elektrotehniko. Prva pomembna priznanja je prejel leta 1960, leta 1963 pa je s kolegi ustanovil Fotogrupo ŠOLT. Člani skupine so v slovensko fotografijo vnesli svežino, posvetili so se značilnostim fotografskega medija in skupinsko nastopali v javnosti. "Leta 2020 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

V ta namen smo opravili intervju z našim sosedom, domačinom in častnim članom Turističnega društva Ptujska Gora.

1. Letos ste postali Prešernov nagrajenec, imeli ste že veliko intervjujev, pa vseeno nas zanima,

kakšen je bil občutek, ko ste izvedeli, da boste prejemnik tako cenjene nagrade?

Vprašanje je prav hecno. Ko smo se srečali s predsednico odbora , mi je rekla da so imeli sejo na kateri so se določili katera dva bosta dobila nagrado in so šli v bife. Tam so bili zelo razpoloženi, da so opravili neko delo, od tam je ona mene poklicala , jaz pa sem tako hladno reagiral in se je čudila. Saj ne moreš tega takoj doživet. Prvi občutek ni bil nič posebnega, ampak je to prišlo počasi. Potem pa je to pomenilo ogromno delo. Tri mesece so hodili k meni snemat, ogromno stvari moraš v tem času narediti. To je izredno naporno, zato počasi pride ta občutek za nagrado. S tem ko sem jaz dobil nagrado, jo je dobila tudi fotografija, saj je to prvič da je fotografija dobila tako veliko priznanje. Malo nagrado pa sem dobil že leta 1979 za Haložane.

 

2. Si štejete v veliko čast, da je ravno fotograf dobil Prešernovo nagrado? Ali mislite, da je to dobra

popotnica za naprej, za mlade?

 

Ja, sigurno si štejem, saj sem ves čas sem se borila za fotografijo. Potrebno je vedeti, da nisem poklicni fotograf. To je bila moja druga služba . Jaz sem delal v Kidričevem 36 let kot elektro inženir. Sigurno je to podpora v fotografiji. Eden izmed fotografov, ki je fotografiral samo prireditev mi je rekel, da to ni nagrada zame, ampak za mlajše. Ker se je fotografija postavila nekam višje  oz. enakopravno z ostalimi umetniškimi zvrstmi.

 

3. Kako danes gledate na mlade fotografe? Je sploh mogoče primerjati današnji način fotografiranja s preteklim?

Tukaj je več stvari. Jaz sem izhajal iz tistih časov, ko sem se lahko s fotografijo lahko ukvarjal poleg službe. Nisem šolan fotograf. Najprej sem se moral naučiti tehnike. Že krog 8o.let sem v intervjuju rekel, da se morajo mladi šolati in dejansko so se po tistem fotografi šolali, ker pri na ni bilo visoke šole ali višje, v tujino. Okoli leta 90. smo imeli preko 50 visokošolsko izobraženih fotografov. Kasneje pa so se pri nas razvile šole, npr. VIST že ima 4 ali 5 generacij fotografov. Na likovni akademiji je tudi oddelek za oblikovanje je tudi možno diplomirati ali magistrirati iz fotografiji. Tudi v Sežani je višja šola za fotografijo. Danes gre tako hitro vse, da se moraš šolati, da pridobiš čast. Problem pa  je da so mladi izredno hitro zadovoljno s svojim delom, še bolj problematično pa je to, ko svojo fotografijo nekje objavijo in jo nekdo pohvali in potem mislijo da so dobri. Sam aparat ti da tehnično zadovoljivo sliko, ne daje ti  vsebine. Nikjer v umetnosti, ni toliko ponavljanj kot v fotografiji, ker vsi slikajo isto stvar. Organizirajo se fotografski izleti v Toskano, na beneški festival, v Berlin, na kurentovanje, ampak to je vse organizirano, to se vse plača in to ni to. Lahko začneš s tem, kasneje moraš sam delati.

4. Na kaj ste najbolj ponosni v svojem življenju?

Na svojo fotografijo.

 

5. Kaj vas navdihuje, motivira?

Jaz sem v osnovi dokumentarni fotograf. Tisto kar čutim, da je vredno fotografirati, fotografiram. Običajno fotografiram nekaj kar danes je , jutri pa ni. Se pravi tisto, kar bo izginilo, samo najprej moram čutit, da je to stvar vredno fotografirati. Seveda pa je potrebno poudariti, da sem jaz fotograf na domačem dvorišču. Fotografiram na Ptujski Gori, v Halozah, v Ptuju. Se pravi sem zelo ozko vezan, kar je redko za fotografa, ker fotografi zelo radi potujejo po svetu.

 

6. Ste imeli kdaj svojega vzornika?

Nisem ga imel. Moj sistem je bil, da sem gledal fotografije v člankih. Preko fotografij, ki sem si jih dajal v spomin, sem se praktično šolal. Še danes imam nekaj fotografij v glavi, ki sem ga videl v katalogu znane svetovne razstave The family of man, razstava je bila leta 1955.  Samo knjigo , kjer pa so bile vse produkcije, pa sem kupil leta 1957. Imel sem naročene tuje revije, kjer sem se preko gledanja fotografij učil.

 

7. Glede na to, da ste že veliko doživeli, bi lahko opisali, kaj se vam zdi zares pomembno v življenju?

Da si srečen.

 

8. Ste imeli ali še imate v življenju osebo, ki ste ji prvi pokazali fotografije, ki jih je prva ocenila,

preden ste jih poslali na natečaje?

Ne, šolal sem se v okviru foto kluba Maribor. 1965 leta , ko sem diplomiral sem se vrnil iz Ljubljane in prvi dve leti živel na Ptujski Gori in takrat sem se včlanil v foto klub Maribor. Tam smo se dobivali vsak četrtek , prinesel si kar si posnel ali v obliki kontaktne kopije ali v obliki majhne fotografije in tam so jih ostali analizirali. To je bil sistem učenja in podpora. Potem pa smo izbirali in naredili povečave in poslali na razstave in ko si videl, kaj je na razstavi uspevalo , si potem naprej uporabljal. Prvi dve leti še nisem imel avtomobila, po službi sem šel ob 15. z avtobusom za Maribor v Foto klub. Potem sem prespal pri sestri v Maribor, zjutraj pa sem šel z avtobusom v Kidričevo v službo. Tako sem počel dve leti, dokler nisem bil v Ptuju.

 

10. Kako danes gledate na Haloze? Še v Halozah tudi danes najdete navdih za fotografiranje? Se vam zdi, da še vedno izstopajo po svoji drugačnosti, odmaknjenosti? Ali so morda izgubile svojo pristnost?

Meni so danes Haloze grde . Takrat ko sem slikal v glavnem okrog leta 70. , so bile Haloze urejene. Pri vsaki hiši se je videlo, da nekdo v njej živi, da nekdo skrbi, je bil vrt, so bile rože, vinogradi so bili obdelani. Danes pa so parcele, ki niso obdelane. Haloze se spreminjajo v nekaj , kar ni lepo in to me moti . To se vidi tudi preko tega, da se opuščajo . Danes v Halozah ne vidim več motivacije za fotografiranje. S tem pa je treba vedeti, da sem slikal Haložane , slikal sem življenje, čeprav sem vključeval tudi naravo. Tega življenja več ni , teh mojih Haložanov, teh ljudi več ni. Zdaj so to meščani. Danes ni več razlike med mestom in vasjo. Danes je avto in nekaj kilometrov, takrat pa ni bilo avtomobilov, ko sem jaz začel, ni bilo asfalta niti metra.

 

11. Pravijo vam fotograf domačega dvorišča, kako to, da ste navdih našli ravno v ljudeh in ne v naravi,živalih ali v čem drugem, kot nekateri drugi fotografi?

Ko sem se vrnil iz Ljubljane, sem se vedno spraševal kaj je vredno fotografirati in dejansko sem pristal na ljudeh ali so to bili romarji, posebni obrazi na Ptujski gori ali kmečki obrazi na ptujskih sejmih. Iz tega sem izhajal, čeprav sem afiniteto do ljudi imel že v času študija v Ljubljani. Ne pa samo do ljudi, ker je na začetku zmeraj tako da slikaš čim širše. Na začetku sem slikal predvsem obraze, serija ima naslov Portreti s ptujskih ulic. Leta 1972 sem nabavil avto , začel sem uporabljati 28mm široki kot. Takrat sem začel hodit v Haloze, kjer sem ljudi slikal doma. Takrat sem slikal ljudi slikal v nekem ambientu, v katerem so se dobro počutili. Nisem več slikal človeka od blizu , ampak je bila zraven pokrajina ali notranjost. Kritiki pravijo, da jaz nisem ljudi fotografiral, ampak sem se z njimi družil. Oni so mene sprejeli kot svojega, enakega . Znal sem se z njimi pogovarjat. Ker sta bila moja starša učitelja, so me po priimku ljudje prepoznali in me sprejeli. Preko tega drućenja je prišlo spontano do fotografij. Problem pa je  da meščani v teh fotografijah vidijo samo revščino, pa dejansko sploh ne gre za revščino ,ampak za način življenja. Takrat se je tako živelo, skromno. Haloze so bile odmaknjene, ni bilo prometnih povezav, zato se je tak način življenja tu boj dolgo ohranil. Drugačče pa smo povsod na tak način živeli. Živeli smo skromno in se veselili drobnih stvari. Mogoče pa se bo zaradi današnjih razmer spet to cenili.

 

 

13. Ste se si v 70. letih, ko ste začeli fotografirati Haložane, predstavljali, kakšna dediščina bo to za

zdajšnje generacije, ki takšnih Haloz več ne poznajo?

Nisem.  Izhajal sem iz tega, da je to vredno zabeležiti. Nisem niti o tem razmišljal, to je prinesel čas.

 

 

14. Si kdaj želite, da bi bile Haloze kot nekoč? Pogrešate tiste pristne, preproste ljudi, ki se niso

obremenjevali z revščino, ker se pravzaprav sami niso videli kot reveže?

To pogrešam, vendar je vprašanje če je to možno. V nekem času, po osamosvojitvi smo videli vrednost samo v tem, da imaš avto, hišo , v Haloze je prišla tudi televizija in so jih stalno bombardirali in tako so postali reveži, ki pa se včasih niso počutili tako. Mislim, da te poti nazaj, v takšni obliki , ni več možno.

 

15. Večine ljudi, zlasti starejših, ki ste jih fotografirali, danes ni več med nami. Pa vendar, imate še

vedno kakšne stike z družinami ali potomci, s katerimi ste nekoč navezali kar tesne stike?

Poznam določene ljudi, ker je en mlajši režiser na podlagi mojih fotografij poskušal delati film Nekoč in danes. Recimo Janezek ni Janezek, ampak je Franček, ki še ga vedno poznam. Veliko družin pa se je kam preselilo , razpadlo.

16. S čim se, sedaj ko ste upokojeni, poleg fotografije, najraje ukvarjate?

Z vrtom na Ptujski Gori.

 

17. Ali pripravljate kakšno novo razstavo, ste se lotili česa novega? Kaj trenutno najraje fotografirate?

Zadnji dve leti sem imel ogromno dela s pripravo razstave najprej v  Moderni galeriji, nato pa še zaradi Prešernove nagrade. Zato sem praktično malo fotografiral. Trenutno  je razstava v Negovi v zvezi s podelitvijo Prešernove nagrade, razstava bo tudi v Lendavi v sinagogi, v Vizumu razstava- tovarniška fotografija, poleti bo pri Čeferinovi. Iz starih neobjavljenih slik delam neko skupino slik. Samo fotografiranje pa je še tudi predvideno.

 

18. Bi želeli kaj sporočiti bralcem naše spletne strani?

Bodite ponosni na svoje starše, dedke in babice. Ker se velikokrat sramujejo navidezne revščine. Dejansko to ni bila revščina, to je bil način življenja.