MaksKlajnsek
Ob prvi obletnici smrti p.Maksa Klajnška, dolgoletnega župnika in vaščana Ptujske Gore, objavljamo tekste iz spominskega večera "Moja prehojena pot", ki ga je pripravilo društvo izobražencev sv. Viktorina Ptujskega v spomin na p.Maksa.

Preberite več...

SlovenščinaEnglish (United Kingdom)Deutsch (DE-CH-AT)

P. Maks Klanjšek

MOJA PREHOJENA POT OD LETA 1949 DO 2004

(Objavljeno v 2. številki lista Brezmadežna, 2004)

p-maks-klajnsek-2Naš red je zelo velika skupnost, ki se kot velika množica zbira z vsega sveta, da bi živela po skupnem Vodilu (2 Cel.192). Po 54 letih mojega življenja v redu me še zmeraj (in to vedno bolj) navdušuje prav ta resničnost, da živim v veliki množici, ki je zbrana z vsega sveta in si prizadeva živeti po skupnem Vodilu ter na minoritski način uresničuje življenje po evangeliju. Poklican sem bil, tako se mi vsaj zdi, takrat, ko sem nekje pri šestih letih svojega življenja prvič videl minoritskega patra (p. Pero Jus) v črnem habitu, prepasanega z belo vrvjo. Na velikem travniku se je igral z otroki. Bil sem preveč plah, da bi se tej igri pridružil.
Ta črni habit in ta beli pas ... Naslednje leto so prišli patri minoriti na Goro in bili pregnani leta 1941, toda ta črni habit in ta beli pas me je spremljal v podzavesti tudi med drugo svetovno vojno, ko ni bilo na obzorju nobenega patra, pač pa samo nemški vojaki, osorni nemški učitelji in osorni nemški župnik, za katerega smo zvedeli po vojni, da je bil bavarski kapucin.
Vojna leta 1941–1945 so bila ena sama zmeda in tudi tako zaželena svoboda ni prinesla tistega, česar smo si tako želeli. Res, taka svoboda! Ko bi smeli in mogli zadihati zdrav zrak evangeljske radosti! Začelo nas je dušiti. Vedno bolj smo spoznavali, da se nam ne obeta nič dobrega. Patri v črnih habitih, prepasani z belim pasom, so drug za drugim romali v zapore. Prav načrtna propaganda proti Cerkvi, Bogu in veri nasploh nas je mnoge podžgala. Ne bom rekel k uporništvu. Ne! Želeli smo takrat proti koncu pubertete iz svojega mladega življenja narediti nekaj pomembnega in dobrega.
Na Ptuju porušena samostanska cerkev, razmajan samostan, skromna hrana, nezadostna obleka, sibirski mraz v nezakurjenih sobah v zimskem času ... Ob vsem tem so skrbni patri in dobri verniki v nas krepili vero in željo, da se posvetimo Bogu kot minoriti. Ne vem, kaj me je bolj navduševalo in mi dajalo poguma, ko so se začela šikaniranja v šoli – ali zgled patrov ali spodbuda doma.
O, zaželeni dan redovne preobleke, 7. septembra leta 1949, v kapelici Svetega Duha v Zagrebu!
Noviciat, leto čudovitega spomina. Prav otipljivo srečanje z nadnaravnim. Slovesna liturgija v koru in tihe urice pred tabernakljem. Prvo resnično srečanje s tem svetnikom ob branju Jörgensenovega Frančiška. Tista romantika pri Mariji Kmetovi je pri Jörgensenu dobila resnobnost in čvrst racionalni temelj. Spoznal sem, to je moja pot in nobena druga.
Pater magister Pijo Polonijo nam je nekje okrog božiča 1949 pri eni redkih konferenc rekel te trde besede: »Dragi mladi bratje, dobro premislite tole: Ste res trdno prepričani, da je to vaša pot? Zelo boste izpostavljeni. Ne bo težko o svoji poti navdušeno govoriti pred drugimi. Vedite pa, pridejo trenutki samote, preizkušnje in skušnjav. Če menite, da boste v taki situaciji mogli obstati, potem nadaljujte, če ne, odidite in se ne obotavljajte!« Bilo nas je pet. Dva sta odšla. Dva sva ostala v redu, čeprav je tudi tretji z nama položil svoje roke v roke provinciala in izpovedal svoje, tudi slovesne obljube. Ko danes po tolikih letih gledam na prehojeno pot svojega redovništva, sem Bogu hvaležen za poklic, za stanovitnost, predvsem pa za to, da mi še nikoli ni bilo žal tiste prve odločitve.
Kot provincial sem imel na generalnih kapitljih in drugih mednarodnih srečanjih možnost vpogleda v to univerzalno bratstvo. Doživljal sem tisto, o čemer je govoril Celano na začetku našega reda, biti v tej veliki množici tisti, ki si prizadevajo ustvariti tudi danes evangeljski ideal v uboštvu, čistosti in pokorščini. Še danes, ko so mnoge stvari že davna preteklost, me vsakič, ko pride v hišo Commentarium ordinis ali Fratemus nuntius ali kakšno glasilo katere drugih provinc, prevzema veselje in navdušenje nad tem, da smem vedeti, kako Bog deluje po našem bratstvu. Edino, kar mi zagreni sedaj na stara leta kakšno urico, je zavest in spoznanje, da je bilo veliko zamujenega in ne v ljubezni izpolnjenega. Vem, Bog je dober!


Vrnil se bom daleč nazaj v svoje rosno otroštvo in se ustavil ob liku naše mame. V izredno skromnih razmerah nas je rodila. Vseh šest, vendar je dve moji sestrici v nežni otroški dobi spremljala na pokopališče. Nikoli ni tožila, se z Bogom kregala. Z nami je molila za hišni blagoslov, za zdravje, za um in zdravo pamet in nas usmerjala k Bogu. Pripravljala nam je majhna praznovanja ob godovnih dneh in nas na takšen praznik vodila k sv. maši. Ni veliko govorila, rada pa je z nami po večerih prepevala. Ni nas razvajala. Tudi pretirano čustvenih dokazov ljubezni nismo bili vajeni. Tako oče kot mi otroci smo vedeli, da nas ima rada.
Druga svetovna vojna. Najstarejši je bil vpoklican l. 1942 v nemško vojsko. Že leta 1943 je prišlo sporočilo iz Rusije, da je ranjen, in štirinajst dni zatem, da je podlegel. Zavezala je črno ruto, nas tri stisnila k sebi in smo molili za našega brata. Na družinsko mizo je od tega dne vedno postavila na njegovo mesto tudi krožnik zanj.
Ko sem povedal, da želim v samostan, me je tiho stisnila k sebi in rekla: »Bodi priden!« In nič več.
Čutil sem, kako se ji trga srce, vendar navzven ni pokazala, kaj se dogaja v njej. Kako je bilo vse njeno služenje v ljubezni poplačano tistega 16. marca 1957, ko sem položil svoje maziljene roke na njeno sivo glavo. Solza radosti in hvaležnosti je polzela po razgubanem licu in samo skromno je rekla: »Bogu hvala!«

P. Maks Klanjšek

Vsem nam še v ušesih zveni glas pokojnega p. Maksa, zveni njegova pesem in odzvanja v srcu …
P. Maks je bil mojster govorjene besede – bil je žlahtni pridigar. Prisluhnimo njegovi besedi, misli, pridigi, vzeti iz njegove rokopisne zapuščine …



Cerkev, ena, sveta, katoliška in apostolska! Koliko bi lahko oporekali tej Cerkvi in vendar jo ljubimo. Koliko nam morda povzroča trpljenja, a koliko ji vendar dolgujemo. Potrebujemo njeno navzočnost. Toliko pohujšanja se je skozi 20 stoletij nabralo v njej, vendar nas edino ona lahko nauči svetosti. Toliki so zaloputnili vrata svoje duše pred njo in se ji oddaljili. Mi pa gotovo želimo živeti in umreti v njenem varnem naročju. Ne moremo se je rešiti, ker smo tudi mi Cerkev, čeprav pogosto ne popolnoma .
Tudi danes, po tolikih stoletjih in ko se nam ponuja ne vem kaj vse v zameno, bomo tudi mi rekli s Petrom: »H komu naj pojdemo, ti edini imaš besede večnega življenja …« Obrnimo se z vsem zaupanjem in ljubeznijo k moji, naši Cerkvi …


Danes smo, bratje in sestre, priče inflaciji besede. Vsi kar naprej govorimo, kar naprej poslušamo besede iz različnih aparatov, besede, napisane in na različne načine posredovane, ki obljubljajo, navdušujejo in seveda predvsem obetajo. Teh reklamnih besed ne poslušamo več in nas ne zadenejo. Tudi sami svojih besed ne jemljemo več resno. Nekaj obljubljamo in prav tako tudi hitro pozabimo. Vse te besede nimajo teže! Kaj pa besede, ki smo jih slišali ali sami izgovorili v kakšni svečani uri, v velikem trenutku navdušenja? Kako si Jezus upa izreči tako težke besede in takšno trditev: »Moje besede pa ne bodo prešle.« KATERE so te besede? Vse, ki jih je izrekel, posebno pa na primer,
da je ljubezen do Boga in do bližnjega nekaj največjega. Ko bo vse drugo prešlo, bo ostala ljubezen. Ob vsej sebičnosti, s katero smo jo mešali, nas je vendar najbolj osrečevala. Kako nas bo šele tam, kjer bo prečiščena in rešena vse navlake. Ljubili bomo, ljubljeni bomo – kaj naj si še več želimo! Vedno več naših ljudi pusti, da se v njih nabira – v njihova ušesa in srce prodira ravno prazna, puhla, prekleta in osmrajena beseda. Beseda sovraštva in zavisti. Posledica tega je toliko nesrečnih ljudi, razočaranih staršev, ker jim otroci odhajajo, uhajajo na slaba pota in je vprašanje, ali si bodo opomogli in našli svojo življenjsko srečo, ki ni v uživanju, ampak v pravi ljubezni, ki se hrani z dobroto, spoštovanjem in predvsem z žrtvijo.
Človek ne potrebuje več Boga, pravijo. Samo še stari hodijo v cerkev in še molijo. To seveda ni res in človek nujno potrebuje Boga. Mi Bogu nismo potrebni, kakor sonce ne potrebuje Zemlje za svojo svetlobo in velikansko energijo, ki jo oddaja. Zemlja brez sonca, brez svetlobe in toplote bi zledenela v neskončnem mrazu in mraku. Podobno človek. Brez Boga duhovno odreveni, duhovno zakrkne in se osredotoči samo na kratek čas življenja, ki ga sedaj živi.

Ali vas smem vprašati, predvsem vas, mlade kristjane, ali čutite kaj odgovornosti pred zgodovino? Sprašujem tudi nas, odrasle in starejše, ali nosimo v sebi ogenj krščanskega prepričanja, s katerim bi naj osvetljevali pot naši mladini in jim pomagali, da bodo črpali moč za drugačno odločanje, kot jim ga ponuja današnji svet s svojo bleščečo reklamo uživaštva? Vsak od nas danes tukaj nosi odgovornost za naš jutri. Nihče ne more biti dober, pošten, zvest, resnicoljuben, požrtvovalen namesto mene. To je moja in tvoja naloga.
Življenje ni praznik, je delavnik. Vendar so nam prazniki potrebni, potrebni so nam jubileji. Vendar, če želimo, da bo tudi delavnik osrečujoč, lep in bogat, mora biti krščanski. Zato povabimo vsak po svoje danes Gospoda v svojo družino, v svojo sosesko, v šolo in ne vem kam še: »Ostani z nami, Gospod, ker se večeri. Amen! Sv. Jurij, prosi za nas!«

Jezus živi, vemo po svoji veri v Vstalega. Blizu je vsakemu od nas. Če je v njem vsa neizmernost večnega Boga stvarnika, vsa transcendentnost trikrat svetega Boga, je v njem tudi skrajna nežnost človeka, ki ljubi in nosi v sebi najbolj prečiščeno ljubezen in prijateljstvo. V Jezusovem srcu je to zedinjeno za nas. Vsak dan moramo pri molitvi poskušati odkrivati to resničnost.

p-maks-klajnsek-1
Ob koncu nekega srečanja je pokojni p. Maks zapisal:

Dragi moji!
Lepo je biti pater na Ptujski Gori, kjer skozi velika okna
bije sonce v mavričnih barvah in spreminja trd kamen v
živo govorico, ki daje upanje, da je tudi onkraj tega, kar
vidimo in občutimo, Lepota, in to večno osrečujoča. Naše
poslanstvo je res enkratno in Bogu smo hvaležni, da smemo
ljudem, ki prihajajo na Goro, kazati navzgor, ne samo
pod gotske oboke, ampak naprej v neskončnost.
Novice iz župnije