Mojster fotografije Stojan Kerbler je eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotografov in tudi ena najvidnejših fotografskih osebnosti bivše Jugoslavije. Zaradi številnih nagrad, ki jih je prejemal na žiriranih razstavah po celem svetu, si je prislužil naziva »najboljši razstavljalec v Sloveniji« (prvič leta 1969) in »najboljši razstavljalec v Jugoslaviji« (prvič leta 1970). S fotografijo se je pričel ukvarjati že v dijaških letih, bolj intenzivno pa po letu 1957, ko je v Ljubljani začel študirati elektrotehniko. Prva pomembna priznanja je prejel leta 1960, leta 1963 pa je s kolegi ustanovil Fotogrupo ŠOLT. Člani skupine so v slovensko fotografijo vnesli svežino, posvetili so se značilnostim fotografskega medija in skupinsko nastopali v javnosti. "Leta 2020 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

V ta namen smo opravili intervju z našim sosedom, domačinom in častnim članom Turističnega društva Ptujska Gora.

1. Letos ste postali Prešernov nagrajenec, imeli ste že veliko intervjujev, pa vseeno nas zanima,

kakšen je bil občutek, ko ste izvedeli, da boste prejemnik tako cenjene nagrade?

Vprašanje je prav hecno. Ko smo se srečali s predsednico odbora , mi je rekla da so imeli sejo na kateri so se določili katera dva bosta dobila nagrado in so šli v bife. Tam so bili zelo razpoloženi, da so opravili neko delo, od tam je ona mene poklicala , jaz pa sem tako hladno reagiral in se je čudila. Saj ne moreš tega takoj doživet. Prvi občutek ni bil nič posebnega, ampak je to prišlo počasi. Potem pa je to pomenilo ogromno delo. Tri mesece so hodili k meni snemat, ogromno stvari moraš v tem času narediti. To je izredno naporno, zato počasi pride ta občutek za nagrado. S tem ko sem jaz dobil nagrado, jo je dobila tudi fotografija, saj je to prvič da je fotografija dobila tako veliko priznanje. Malo nagrado pa sem dobil že leta 1979 za Haložane.

 

2. Si štejete v veliko čast, da je ravno fotograf dobil Prešernovo nagrado? Ali mislite, da je to dobra

popotnica za naprej, za mlade?

 

Ja, sigurno si štejem, saj sem ves čas sem se borila za fotografijo. Potrebno je vedeti, da nisem poklicni fotograf. To je bila moja druga služba . Jaz sem delal v Kidričevem 36 let kot elektro inženir. Sigurno je to podpora v fotografiji. Eden izmed fotografov, ki je fotografiral samo prireditev mi je rekel, da to ni nagrada zame, ampak za mlajše. Ker se je fotografija postavila nekam višje  oz. enakopravno z ostalimi umetniškimi zvrstmi.

 

3. Kako danes gledate na mlade fotografe? Je sploh mogoče primerjati današnji način fotografiranja s preteklim?

Tukaj je več stvari. Jaz sem izhajal iz tistih časov, ko sem se lahko s fotografijo lahko ukvarjal poleg službe. Nisem šolan fotograf. Najprej sem se moral naučiti tehnike. Že krog 8o.let sem v intervjuju rekel, da se morajo mladi šolati in dejansko so se po tistem fotografi šolali, ker pri na ni bilo visoke šole ali višje, v tujino. Okoli leta 90. smo imeli preko 50 visokošolsko izobraženih fotografov. Kasneje pa so se pri nas razvile šole, npr. VIST že ima 4 ali 5 generacij fotografov. Na likovni akademiji je tudi oddelek za oblikovanje je tudi možno diplomirati ali magistrirati iz fotografiji. Tudi v Sežani je višja šola za fotografijo. Danes gre tako hitro vse, da se moraš šolati, da pridobiš čast. Problem pa  je da so mladi izredno hitro zadovoljno s svojim delom, še bolj problematično pa je to, ko svojo fotografijo nekje objavijo in jo nekdo pohvali in potem mislijo da so dobri. Sam aparat ti da tehnično zadovoljivo sliko, ne daje ti  vsebine. Nikjer v umetnosti, ni toliko ponavljanj kot v fotografiji, ker vsi slikajo isto stvar. Organizirajo se fotografski izleti v Toskano, na beneški festival, v Berlin, na kurentovanje, ampak to je vse organizirano, to se vse plača in to ni to. Lahko začneš s tem, kasneje moraš sam delati.

4. Na kaj ste najbolj ponosni v svojem življenju?

Na svojo fotografijo.

 

5. Kaj vas navdihuje, motivira?

Jaz sem v osnovi dokumentarni fotograf. Tisto kar čutim, da je vredno fotografirati, fotografiram. Običajno fotografiram nekaj kar danes je , jutri pa ni. Se pravi tisto, kar bo izginilo, samo najprej moram čutit, da je to stvar vredno fotografirati. Seveda pa je potrebno poudariti, da sem jaz fotograf na domačem dvorišču. Fotografiram na Ptujski Gori, v Halozah, v Ptuju. Se pravi sem zelo ozko vezan, kar je redko za fotografa, ker fotografi zelo radi potujejo po svetu.

 

6. Ste imeli kdaj svojega vzornika?

Nisem ga imel. Moj sistem je bil, da sem gledal fotografije v člankih. Preko fotografij, ki sem si jih dajal v spomin, sem se praktično šolal. Še danes imam nekaj fotografij v glavi, ki sem ga videl v katalogu znane svetovne razstave The family of man, razstava je bila leta 1955.  Samo knjigo , kjer pa so bile vse produkcije, pa sem kupil leta 1957. Imel sem naročene tuje revije, kjer sem se preko gledanja fotografij učil.

 

7. Glede na to, da ste že veliko doživeli, bi lahko opisali, kaj se vam zdi zares pomembno v življenju?

Da si srečen.

 

8. Ste imeli ali še imate v življenju osebo, ki ste ji prvi pokazali fotografije, ki jih je prva ocenila,

preden ste jih poslali na natečaje?

Ne, šolal sem se v okviru foto kluba Maribor. 1965 leta , ko sem diplomiral sem se vrnil iz Ljubljane in prvi dve leti živel na Ptujski Gori in takrat sem se včlanil v foto klub Maribor. Tam smo se dobivali vsak četrtek , prinesel si kar si posnel ali v obliki kontaktne kopije ali v obliki majhne fotografije in tam so jih ostali analizirali. To je bil sistem učenja in podpora. Potem pa smo izbirali in naredili povečave in poslali na razstave in ko si videl, kaj je na razstavi uspevalo , si potem naprej uporabljal. Prvi dve leti še nisem imel avtomobila, po službi sem šel ob 15. z avtobusom za Maribor v Foto klub. Potem sem prespal pri sestri v Maribor, zjutraj pa sem šel z avtobusom v Kidričevo v službo. Tako sem počel dve leti, dokler nisem bil v Ptuju.

 

10. Kako danes gledate na Haloze? Še v Halozah tudi danes najdete navdih za fotografiranje? Se vam zdi, da še vedno izstopajo po svoji drugačnosti, odmaknjenosti? Ali so morda izgubile svojo pristnost?

Meni so danes Haloze grde . Takrat ko sem slikal v glavnem okrog leta 70. , so bile Haloze urejene. Pri vsaki hiši se je videlo, da nekdo v njej živi, da nekdo skrbi, je bil vrt, so bile rože, vinogradi so bili obdelani. Danes pa so parcele, ki niso obdelane. Haloze se spreminjajo v nekaj , kar ni lepo in to me moti . To se vidi tudi preko tega, da se opuščajo . Danes v Halozah ne vidim več motivacije za fotografiranje. S tem pa je treba vedeti, da sem slikal Haložane , slikal sem življenje, čeprav sem vključeval tudi naravo. Tega življenja več ni , teh mojih Haložanov, teh ljudi več ni. Zdaj so to meščani. Danes ni več razlike med mestom in vasjo. Danes je avto in nekaj kilometrov, takrat pa ni bilo avtomobilov, ko sem jaz začel, ni bilo asfalta niti metra.

 

11. Pravijo vam fotograf domačega dvorišča, kako to, da ste navdih našli ravno v ljudeh in ne v naravi,živalih ali v čem drugem, kot nekateri drugi fotografi?

Ko sem se vrnil iz Ljubljane, sem se vedno spraševal kaj je vredno fotografirati in dejansko sem pristal na ljudeh ali so to bili romarji, posebni obrazi na Ptujski gori ali kmečki obrazi na ptujskih sejmih. Iz tega sem izhajal, čeprav sem afiniteto do ljudi imel že v času študija v Ljubljani. Ne pa samo do ljudi, ker je na začetku zmeraj tako da slikaš čim širše. Na začetku sem slikal predvsem obraze, serija ima naslov Portreti s ptujskih ulic. Leta 1972 sem nabavil avto , začel sem uporabljati 28mm široki kot. Takrat sem začel hodit v Haloze, kjer sem ljudi slikal doma. Takrat sem slikal ljudi slikal v nekem ambientu, v katerem so se dobro počutili. Nisem več slikal človeka od blizu , ampak je bila zraven pokrajina ali notranjost. Kritiki pravijo, da jaz nisem ljudi fotografiral, ampak sem se z njimi družil. Oni so mene sprejeli kot svojega, enakega . Znal sem se z njimi pogovarjat. Ker sta bila moja starša učitelja, so me po priimku ljudje prepoznali in me sprejeli. Preko tega drućenja je prišlo spontano do fotografij. Problem pa je  da meščani v teh fotografijah vidijo samo revščino, pa dejansko sploh ne gre za revščino ,ampak za način življenja. Takrat se je tako živelo, skromno. Haloze so bile odmaknjene, ni bilo prometnih povezav, zato se je tak način življenja tu boj dolgo ohranil. Drugačče pa smo povsod na tak način živeli. Živeli smo skromno in se veselili drobnih stvari. Mogoče pa se bo zaradi današnjih razmer spet to cenili.

 

 

13. Ste se si v 70. letih, ko ste začeli fotografirati Haložane, predstavljali, kakšna dediščina bo to za

zdajšnje generacije, ki takšnih Haloz več ne poznajo?

Nisem.  Izhajal sem iz tega, da je to vredno zabeležiti. Nisem niti o tem razmišljal, to je prinesel čas.

 

 

14. Si kdaj želite, da bi bile Haloze kot nekoč? Pogrešate tiste pristne, preproste ljudi, ki se niso

obremenjevali z revščino, ker se pravzaprav sami niso videli kot reveže?

To pogrešam, vendar je vprašanje če je to možno. V nekem času, po osamosvojitvi smo videli vrednost samo v tem, da imaš avto, hišo , v Haloze je prišla tudi televizija in so jih stalno bombardirali in tako so postali reveži, ki pa se včasih niso počutili tako. Mislim, da te poti nazaj, v takšni obliki , ni več možno.

 

15. Večine ljudi, zlasti starejših, ki ste jih fotografirali, danes ni več med nami. Pa vendar, imate še

vedno kakšne stike z družinami ali potomci, s katerimi ste nekoč navezali kar tesne stike?

Poznam določene ljudi, ker je en mlajši režiser na podlagi mojih fotografij poskušal delati film Nekoč in danes. Recimo Janezek ni Janezek, ampak je Franček, ki še ga vedno poznam. Veliko družin pa se je kam preselilo , razpadlo.

16. S čim se, sedaj ko ste upokojeni, poleg fotografije, najraje ukvarjate?

Z vrtom na Ptujski Gori.

 

17. Ali pripravljate kakšno novo razstavo, ste se lotili česa novega? Kaj trenutno najraje fotografirate?

Zadnji dve leti sem imel ogromno dela s pripravo razstave najprej v  Moderni galeriji, nato pa še zaradi Prešernove nagrade. Zato sem praktično malo fotografiral. Trenutno  je razstava v Negovi v zvezi s podelitvijo Prešernove nagrade, razstava bo tudi v Lendavi v sinagogi, v Vizumu razstava- tovarniška fotografija, poleti bo pri Čeferinovi. Iz starih neobjavljenih slik delam neko skupino slik. Samo fotografiranje pa je še tudi predvideno.

 

18. Bi želeli kaj sporočiti bralcem naše spletne strani?

Bodite ponosni na svoje starše, dedke in babice. Ker se velikokrat sramujejo navidezne revščine. Dejansko to ni bila revščina, to je bil način življenja.

107092275 609258803075421 5447237251375003310 n

88240619 10157850995707211 5329597378276098048 o

V petek 28.2.2020 in v nedeljo smo v prijetnem ambientu gostili Kmetija AS Arnečič Haloze iz okolice Cirkulan, ki sta jo zastopala oče Zvonko in hči Suzana. S svojim iskrenim nasmehom, sproščenostjo in zgovornostjo sta nam na vinskih večerih predstavila svoj trud in poslanstvo ter z nami podelila svoje bogate izkušnje. Ob dobri haloški kapljici smo imeli priložnost poskusiti tudi njihov domači kruh in piškote, ki so še bolj prispevali k občutku domačnosti. Skupaj smo ponovno dokazali, da haloška vina segajo v sam svetovni vrh, saj so narejena z veliko mero strokovnosti, pozornosti in ljubezni.

85097313 10157779410537211 7936183605397553152 n

Prejšnji teden smo se na dveh vinskih večerih družili z Vinogradništvom Plajnšek. Preprostost, prešernost in ljubezen do vina so le nekatere izmed odlik gospoda Plajnška, ki je v našem okolišu zelo dobro poznan, saj obdeluje vinograde nedaleč stran od Ptujske Gore. Gospod Plajnšek, hvala, da ste nam skozi vino predstavili svojo življenjsko zgodbo in nam pričarali čudovita večera.

79813798 10157570098402211 6645464874031775744 o

V mesecu novembru smo zaradi velikega povpraševanja izvedli kar dva vinska večera, in sicer z Vinogradništvo Gorjup. Mlada in zagnana, z veliko ljubezni do vina, to sta Sabina in Nejc, ki sta mestni beton zamenjala za zelene gričevnate Haloze. Polna znanja in energije ustvarjata vina vrhunske kvalitete, za njuno delo pa sta prejela že številne nagrade tako doma kot tudi v tujini. Zahvaljujemo se vsem, ki so se udeležili vinskih večerov in s tem podprli mlada vinogradnika ter seveda tudi naše društvo, ki se vsak mesec trudi, da dogodkov na Ptujski Gori ne zmanjka. Najlepša hvala tudi Vinogradništvu Gorjup za lep večer v prijetni družbi. Upamo, da ste uživali in se vidimo na prihodnjih dogodkih.

73064785 10157462121437211 8318711118109343744 o

V petek 25.20.3019 smo se v TIC Ptujska Gora družili na prvem vinskem večeru, kjer smo predstavili Vina Kobal (Kobal Wines). Težko bi rekli, da je šlo za predavanje o vinu ali degustacijo, saj je bilo veliko več. Gospod Andrej Sajko, naš rojak, nas je v zgodbah popeljal po čudovitih Halozah, ki smo jih lahko začutili v vinu. Vino ni samo pijača, to so spomini, občutki in okusi, ki si jih za vedno zapomnimo. Gospod Andrej Sajko, hvala vam za vašo ljubezen do domačega kraja, do Haloz in vina. Hvala vam za čudovito druženje, da ste si utrgali nekaj trenutkov in jih preživeli z nami. In nazadnje, hvala vam, da ste človek dobrega srca in iskrenih besed.

 

V sredo, 21. 9. 2019, smo tudi na Ptujski Gori pri Starotrški hiši postavili klopotec. Zbrali smo se na povabilo Društva žena Tisa, Turističnega društva Ptujska Gora, Društva vinogradnikov in sadjarjev Majšperk ter Občine Majšperk.

Županja dr. Darinka Fakin je vse zbrane prijazno pozdravila, za njo pa je besedo dobila Anica Tominc, predsednica Društva žena Tisa. Povedala je, da je že kar nekaj časa razmišljala, da bi se na zeliščni vrt ob Starotrški hiši podal tudi klopotec, ki bi pred škorci varoval potomko Stare trte z Lenta. Izdelovalca klopotca je našla kar v domači hiši – izdelal ga je namreč njen mož Ciril Tominc. Klopotec na Gori je haloški – s šestimi vetrnicami, kostanjevim repom (za razliko od klopotca v Slovenskih goricah, ki ima le štiri vetrnice, rep pa je velikokrat narejen iz brezovih vej). Nekatere klopotce so včasih krasile lesene figure, ki so se vrtele v vetru. Po postavljanju klopotca (okrog 15. avgusta) se ni smelo zobati grozdja, zato otrokom niso pustili v vinograd, kokoši pa so zaprli v kurnik, da ne bi bile v »skušnjavi«. Izvedeli smo tudi, da so klopotce prvič omenjali konec 18. stoletja; o njem pa je pisal celo general Maister.

Po kratki predstavitvi klopotca so ženske poprijele za delo in same postavile klopotec (ob rahli pomoči skrbnika trte Rada Rodoška). Seveda ni šlo brez humorističnih komentarjev ob strani stoječih moških. A ženske so dokazale, da so kos izzivu, in klopotec složno postavile. Sledilo je veselo druženje ob jedači in pijači ter zvokih melodij; za glasbo je poskrbel Ljubo Žafran, za jedačo in pijačo pa Društvo žena Tisa, Turistično društvo Ptujska Gora, iz občinske kleti pa je bilo na voljo tudi nekaj pridelka modre kavčine, ki smo jo trgali jeseni 2018.

Barbara Rodošek

ptg klopotec 071

vnebovzetje14 034

Praznovanje Marijinega vnebovzetja 15. avgusta je največje romarsko dogajanje na Ptujski Gori v celem letu. Takrat se zbere na Ptujski Gori velika množica romarjev in obiskovalcev iz Štajerskega konca in drugod iz Slovenije.

Praznovanje se prične že na predvečer praznika - 14. avgusta, na god sv. Maksimilijana Kolbeja s sveto mašo ob 20. uri, ki jo je ob somaševanju vodil mariborski nadškof in metropolit mons. Alojzij Cvikl. Po maši je bila procesija z lučkami in nočno bedenje z mašo ob polnoči.

Na sam praznik v četrtek, 15. avgusta je bila slovesna sveta maša s posvetitevijo slovenskega naroda Mariji ob 10. uri, ki jo je ob somaševanju vodil mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Lepo vreme je letos privabilo več tisoč romarjev in obiskovalcev, ki so napolnili cerkev in okolico. Ker za vse ni bilo prostora v cerkvi , so lahko svete maše spremljali po zvočnikih.

Na to praznovanje se pripravi tudi TD Ptujska Gora z organizacijo postavitve stojnic in s prodajo spominkov ter drugih predmetov. Letos so obiskovalcem ponudili tudi degustacijo izbranih vrhunskih vin Haloških vinarjev, katera vina je mogoče kupiti v novi vinoteki.

Dogajanje si lahko ogledate v spodnji galeriji.

Predvečer praznika 14. avgusta

Dogajanje na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta

V petek, 24. 5. 2019, ob 16. uri se je zgodil težko pričakovan dan, ko smo skupaj z občino Majšperk pripravili otvoritev vinoteke, prenovljenih prostorov na Ptujski Gori ter razstave fotografij Stojana Kerblerja. Končno nam je tudi vreme služilo, tako da se je na trgu zbralo kar nekaj domačinov in ostalih obiskovalcev. Z nami so bili tudi župani haloških občin, župan občine Žetale Anton Butolen, župan občine Makole Franc Majcen in županja občine Cirkulane Antonija Žumbar. Otvoritev so popestrili moški pevski zbor DPD Svoboda Majšperk, otroški pevski zbor OŠ Ptujska Gora, pevka Ajda Bezjak in harmonikar Matevž Vedlin. Svoje govore so pripravili županja dr. Darinka Fakin, predsednik Vinarske zadruge Haloze Jože Šmigoc in predsednica Turističnega društva Ptujska Gora Tanja Leskovar. Za blagoslov je poskrbel p. Martin Gašparič, za kar se mu zahvaljujemo. Člani, ki bodo skrbeli za vinoteko in kasnejše degustacije, so nosili posebej za to priložnost izdelane črne predpasnike, ki jih je naredila ga. Bernarda Žnidar, za kar smo ji zelo hvaležni. Nismo pa pozabili na vse najmlajše obiskovalce, saj smo pripravili tudi pobarvanke z motivom Ptujske Gore in grozdja. Za narisane pobarvanke se zahvaljujemo Milanu Predikaku. Za pogostitev je poskrbela Gostilna Dolinca, za domače gibanice pa Okrepčevalnica pri babici Bredi. Na trgu so se nam predstavili vinarji, katerih vina lahko najdemo v naši vinoteki. Z nami so bili Vina Zavec, Vinogradništvo Gorjup, Vina Jus, Vinogradništvo Cestnik - Vaupotič, Vinogradništvo Plajnšek, Gold vino, Vinarstvo Šmigoc, Vina Kobal in Vina Kramer. Vabljeni v našo vinoteko na kozarček ali pa kar steklenico dobrega vina.

                                                                           V imenu UO TD Ptujska Gora Anja Predikaka

Fotogalerija:

vinoteka 2019 022

 prangerijada2017

V soboto, 24.6.2017 se je Turistično društvo Ptujska Gora udeležilo tardicionalne prangerjade v Brestanici. Vsako leto poteka v drugem prangerskem kraju.K sodelovanju smo povabili Društvo Ustvarjalec iz Majšperka, kateri se je predstavil s kratko srednjeveško igro. Program se je začel ob 10.uri s predstavitvijo vseh sodelujočih prangerskih krajev. Turistično društvo se je predstavilo s stojnico, kjer smo predstavili občino Majšperk ter z degustacijo domačih haloških izdelkov privabljali mimoidoče. Po končanem programu smo si ogledali pranger in grad Rajhenburg.